Pohorje - Kozjak Trail v enem kosu!

Na pot sva se zapodila skupaj z Aljažem Holcmanom. Nekih planov nisva delala. Vedela sva samo, da želiva iti lahkotno, ampak morava v četrtek zjutraj na šiht. Na »štart« so, tako kot je zdaj že klasično, prišli za spodbudo nekateri člani Pohorske Trail Bande, kar že samo po sebi naredi dober boost. Začela sva v torek malo pred pol drugo uro popoldan. Torkovo popoldne je bilo vroče, ampak ko enkrat prideš nad 1.000 metrov, postane zrak precej bolj svež. 🍃

Vmes naju na Arehu preseneti Boštjan Kamenšek in naredi nekaj kilometrov z nama. Pohorje–Kozjak Trail se na Pohorju, za razliko od SPP, že precej podaljša. Iz Šumika se zavije na Tri kralje in nato mimo Črnega jezera ter Osankarice proti Klopnemu vrhu. Od Peska pa naprej proti Rogli, kjer je bilo na uri že skoraj 50 kilometrov. Tam sva si še ravno pred zaprtjem uspela privoščiti obilno večerjo. 🍱

Kar je sicer bila nuja, naju je pa še naslednjih nekaj ur precej tiščalo v želodcu.

Sledila je dolga noč. ✨ Dolga predvsem zato, ker naju je mrčes dobesedno požirala. 🪰

Še nikoli noben od naju ni doživel tako nadležnih ur. 🤢 Očitno so bile najine lučke pravi magnet zanje. V Dravograd prideva nekje pred pol peto zjutraj, tam naju pričakata Aljaževa starša z vsemi možnimi okrepčili. 💪

Aljaža so že dolgo mučili žulji in želodčne težave, ampak se odloči, da bo poskusil stisniti do Radelj ob Dravi. Od Dravograda naprej sledi dolg vzpon na Košenjak. Odločiva se, da greva zelo počasi. Pred spustom do Radelj najdeva še en kmečki turizem, kjer si privoščiva izotonik. Vode v teh koncih namreč ni na vidiku.

Vse naprej se zelo vleče in za razliko od Pohorja tukaj skorajda ni razgledov. Ni več tistih lepih tekaških potk, ampak so večinoma makadamske ceste. Na Bricniku mi Aljaž pove, da bo poklical prevoz in zaključil v Radljah. Preda mi še nekaj svojih gelov in me spusti naprej. V Radljah »oropam« Hofer in se podam naprej. Če bi vedel, da me čaka spet dolg, peklensko vroč makadamski vzpon, bi si vzel več vode za hlajenje. Na Remšnik pridem rahlo kuhan. 🔥 Spet »oropam« trgovino in si privoščim daljšo pavzo, da se ohladim.

Slišim se tudi z banditoma Urošem Macekom in Veliborjem Jovanovićem. Dasta mi spodbudo in se javita, da mi bosta prišla delat družbo od Svetega Duha naprej. Obljubil sem, da bom ob 19. uri tam, zato malo pospešim. Vmes najdem še »zlato jamo« oziroma potoček, kjer se ves osvežim in preoblečem. Urco pred Duhom pa me ulovi nevihta, ki je bila sicer že dolgo obljubljena. ⛈️ Na Sveti Duh pridem točno in tam v največjem nalivu čakata bandita z okrepčilom. Še zdaj ne vem, s čim sem si zaslužil to spremstvo, ampak sem jima iz srca hvaležen, da sta bila pripravljena zadnjih 25 kilometrov stisniti z mano. 🫶

Zame je bilo tukaj še nekaj neznanega terena do Žavcarjevega vrha, onadva pa ga imata v malem prstu. Zaradi naliva so se nekatere potke spremenile v potok, ampak na nas to ni vplivalo. Od Gaja naprej ostane z mano samo še Velibor in pičiva do konca. Nekje pol urce pred polnočjo navigacija v mariborskem parku zapiska konec poti. 💪 Sam se odločim še, da sklenem krožno pot, in odtečem do Qlandije, kjer sem imel parkiran avto in kjer sem tudi začel.

“Prijetnih 194 kilometrov in 8.000 višinskih metrov se je nabralo na koncu.”