Slovenska planinska pot 2025

Rad bi se za trenutek vrnil v preteklost, v čas, ko je v moji glavi sploh nastala ideja o pretečeni SPP.

Nekje pred osmimi leti sem prvič stal na Triglavu, najvišjem vrhu Slovenije. In kot pravi rek, sem takrat pri svojih 26 letih postal »pravi Slovenec«. V naslednjih letih so postale gore in vse, kar je povezano z njimi, zame neke vrste magični prostor, kamor sem, kadar se je le dalo, odšel s prijatelji. Kot pri vsaki planinski turi sem tudi takrat skrbno načrtoval pot. In tam nekje sem prvič zasledil, da obstaja Transverzala - pot, ki se začne v mojem rojstnem kraju Maribor in vodi vse do Debelega Rtiča. »To bom enkrat obdelal,« sem si rekel.

Ker pa si, kot vedno, zelo dobro znam postavljati tudi nerealne cilje, sem hitro zatem izvedel, da obstaja neka »magična meja« štirinajstih dni, ki ločuje tiste, ki pot prehodijo, in tiste, ki jo pretečejo. Jasno.. sam sem si zastavil cilj, da jo nekoč opravim pod štirinajstimi dnevi.

To je bilo v času, ko sem bil pretežak, len in daleč od forme. Tu in tam sem tekel, a vsakič sem po tem potreboval toliko časa za regeneracijo, da je bilo vsako naslednje tekanje spet kot prvo. Kljub temu... cilj je ostal nekje v meni.

Tri leta kasneje sem se prvič kar pogumno podal na pot. Pridružil se mi je Sašo Bombek. Nisem imel resnega namena, prej izziv, da vidim, kako daleč mi uspe priti. Že preden sva začela, sem imel noge v krču. Po dobrih desetih urah hoje sva prispela do Koče na Pesku, oba zdelana. Sašo je rekel, da bo zaključil. Sam sem želel naprej... ampak me je bilo strah noči, tresle so se mi noge. Smejala sva se in poklicala prevoz domov. Vedel sem, da sem izgubil bitko, ampak vojne še zdaleč ne. Vrnil se bom!

Potem so leta tekla. Moje telo je postajalo vedno bolj okroglo. Potem pa... december 2022. Novoletna zaobljuba. Prijavil sem se na svoj prvi trail UTVV Legionar, 30 km. Takrat se je vse obrnilo. Moji kilogrami so se začeli topiti. V letih 2023 in 2024 sem na začetku tekaške poti doživel seveda tudi nekaj klasičnih začetniških poškodb, a nič takega, kar bi zamajalo mojo motivacijo. Vsakič sem se pobral in gnal motor naprej.

Po nekaj uspešno odtečenih trailih je letos, na enem treningu s prijateljem Klemnom Arzenškom, spet privrela na dan ideja o SPP. Seveda sem takoj nahecal še njega, da gre z mano. Kasneje slišim v našem društvu Pohorska Trail Banda, da isto planira tudi Dušan Rauter. To je bilo to.. le termine smo morali uskladiti. In po čudežnem naključju so se ti popolnoma ujeli.

Nismo veliko planirali (sam sem sicer pot analiziral že več let). Nobenih fiksnih prenočišč, hrane... »bomo že sproti«. Tri dni pred odhodom nama Dušan pove, da se nama do Triglava pridruži še Vika Koban. Zadnji dan pa še prijatelj Žan Peče reče, da bo delal družbo čez Pohorje.

Vse nujno smo natlačili v tekaške nahrbtnike in se dogovorili za štart 12. 7. ob 6:00.

Na štartu nas pospremi ogromno članov naše Pohorska Trail Banda! Takrat sem vedel, da vsaj nekdo verjame v nas.

In smo šli...

Vsak dan do 12. skupnega dne je sproti opisoval Dušan, njegove zgodbe sem si kar izposodil za kar sem mu neizmerno hvaležen.

Na kratko bom opisal še zadnja dva dneva, ko sem se od Dušana poslovil in se pognal v lov za svojimi sanjami preteči SPP pod štirinajstimi dnevi.

Vseh 12 dni v družbi Dušan Rauter (do Ermanovca), Klemen Arzenšek (do Kamniškega sedla) in Vike (do Triglava in Luknje) sem neizmerno užival. Resnično sem vesel, da smo spletli eno čudovito zgodbo.

Dušanu sem že nekaj dni prej namignil, kaj si želim, in da bom, če bo treba, na koncu stisnil sam.

Dan #13

Iz Ermanovca sem pobegnil v jutranjo temo. Prvih 25 kilometrov do Idrije je zletelo. Tam sem si v trgovini do zadnjega nabasal nahrbtnik in gas naprej. Nekje na 30. kilometru me je popolnoma zalila nevihta. Še smešno mi je bilo, ker mi je dva dni prej Dušan, ko naju je s točo naklestilo pri Triglavskih jezerih, razlagal, kakšne grozne žulje lahko dobiš, če tečeš v mokrih čevljih. Pa še iz čevljev mi je čmokala pena, verjetno tudi zato, ker sem dan prej z milom v umivalniku pral zokne.

Pot sem seveda nadaljeval ampak se je vleklo.. In potem tam še zame najbolj nadležen del »Golaki«. Po skoraj 60 km pridem do Koče Antona Bavčerja na Čavnu. Tam se uspešno skrijem pred drugim nalivom in se slišim z Viko. Povem ji, da imam optimističen cilj, da bi do večera prišel do Abrama na Nanosu. Ura je bila 16:00.

V podplatih sem že pošteno čutil, da nekaj ni v redu... »Mogoče mi je Dušan res govoril resnico.« A ni bil čas za izgovore. Čakalo me je še dobrih 45 km. Od tam naprej sem si samo želel, da sonce ostane čim dlje na nebu, ker nisem imel pojma, kako se bom v temi znašel sredi Nanosa.

Medtem mi je Vika organizirala prenočišče in večerjo. Ko sem prišel v vas Podkraj, sem nehote z lučko prestrašil prijazno gospo, ki je stala na dvorišču, kjer gre pot. Prosil sem jo za vodo, ker že dve uri tečem brez. Na hitro rečeva par besed. Vprašam jo, ali se imam v temi na Nanosu česa bati. Ona reče: »Ja, mogoče pa res kakšna žival... ampak sej imate palice.« Nasmehnem se. In grem.

Od tam naprej sem v klanec še tekel. Čeprav po polžje. Vedno bolj sem ugašal. Ne toliko zaradi utrujenosti ampak zaradi pekoče bolečine v stopalih. Na Abram pridem ob 23:00. Pojem, se stuširam, smilim se sam sebi in se sprašujem kako za vraga naj jutri naredim 90+ km? Nevem, bom videl jutri. Spanje kljub udobni postelji ni bilo najboljše.

Dan #14

Zjutraj si na silo nataknem čevlje in se ob 6:00 odpravim v zadnji dan. Na srečo sem se že dan prej dogovoril z bratrancem Boštjan Najvirt, da mi pod Nanos pripelje precej bolj udobne copate. Po prvih 10 kilometrih sem že v svežih. Preoblečen in z refilom gelov. Samo še 80 km do cilja. Morje sem videl že z Nanosa.

Pol ure kasneje me na poti proti Vremščici spet pošteno spere. Občutek v podplatih je bil kot hoja po žerjavici. Vmes sem nekajkrat z mislimi odplaval v neznano. Morda celo bolje, ker sem tako spregledal table »Pozor, območje medveda«.

Naenkrat se znajdem pri gradu Socerb, z razgledom na morje. Malo sem zmeden. Zaposleni natakar mi, ko mu povem, da grem še na Tinjan in vse do Rtiča, z gotovostjo reče, da »to pa ni možno«. Naj raje prespim in jutri nadaljujem čez Italijo! Haha. Nisem ga poznal. On pa očitno tudi ne mene 😛

Vedel sem, da v zadnjih kilometrih dobim družbo. In res.. iz Ljubljane in Maribora samo zaradi mene pridejo: Matej Nidorfer, Aleš Robnik in Sabrina Pučko. Ujamejo me za Tinjanom. Bil sem zdelan. Bolečine v podplatih so šle v možgane.

Na mojo srečo se Sabrina javi, da bo tekla z mano. Pogovor omili zadnje kilometre. »Hitro« sva v Ankaranu, kjer čakata Matej in Aleš in to z burgerjem in pijačo pri predzadnjem žigu. Mini pitstop in še samo zadnji trije kilometri do Debelega Rtiča.

V Hotelu Adria, malo pred polnočjo, odtisnem ZADNJI ŽIG.

“SPP – 13 dni, 18 ur. Maribor → Debeli Rtič.”

Ne pišem tega, da bi koga impresioniral. Pišem, ker je to del mene. Del moje poti. Del mojega načina razmišljanja. Pot me je naučila, da cilj ni nikoli konec. Pot je tista, ki šteje. Ko te boli, ko si moker, ko si sam.. takrat postaneš to, kar si. In če takrat ne odnehaš, si že zmagal.

Hvala vsem, ki ste hodili z mano. In hvala vsem, ki ste verjeli, še preden sem sam zares verjel.