Sončni vzhod na Grintovcu

Budilka je zazvonila ob treh. Prvih deset minut pozna vsak tekač: pogajanje s sabo, ali ne bi bilo bolje iti jutri. Toda nahrbtnik je bil pripravljen, topel čaj v termovki in čelovka pri roki. Načrt je bil preprost: start ob štirih, vrh tik pred sončnim vzhodom.

Prvo uro sem tekel v popolni temi in tišini. V megli pod planino pridejo trenutki, ko se zdi, da si na svetu čisto sam — in prav to je razlog, zakaj vstajam.

Nad oblaki

Pri 1.600 metrih sem se dvignil nad meglo. Ves svet je bil oranžen. Še zadnji prehod čez kamenje in na vrh sem stopil prav v trenutku, ko je sonce pogledalo čez sosednji greben. Vsak, ki je kdaj vstal ob treh za takšno jutro, ve: vredno je.

“Tekaški dan, ki se začne na vrhu, ne more biti slab dan.”

Sestop je bil počasen — ne zaradi nog, ampak zato, ker želiš odnesti s seboj vsak pogled. Domov sem prišel, ko so se drugi zbudili. Nekdo bi rekel, da sem zamudil cel dan. Jaz pravim, da sem ga prvi dobil.