TOR330 – Tor des Géants 2026

Pravijo, da na TOR des Géants ne moreš priti zgolj pripravljen, ampak moraš tja priti pripravljen na vse. Naša pot se je začela že nekaj dni prej, ko smo se z mojo support ekipo, Klemnom Arzenškom in Tjašem Kaučičem, ter izposojenim avtodomom Robeta Vantrip odpravili proti Dolini Aoste. Po nočitvi ob Gardskem jezeru smo v Courmayeur prispeli dan pred štartom.

Sledil je prevzem tistih prepoznavnih rumenih transportnih vreč in predštartno slikanje s Slovenci: Moja malenkost in support (Klemen Arzenšek & Tjaš Kaučič), Dušan Rauter in support (Vika Koban), Aleš Frlic in support (Tomaž Miklavčič & Dominika Zupančič Valant), Bojana Gostan in Toni Vencelj. Vsi smo bili polni pričakovanj, preden so se zares odprla vrata v ta surovi svet.

Naslednji dan, ko je pred štartno črto zadonela epska He's a Pirate iz Piratov s Karibov, so šle kocine pokonci in TOR se je zares začel. Prvi dan je bil lahkoten, a je bil utrip zaradi samega »hajpa« in adrenalina izjemno visok. Prvo noč sploh nisem spal. Poskusil sem sicer zatisniti oči za 15 minut, a telo preprosto ni bilo dovolj utrujeno, glava pa preveč pri stvari, zato sem nadaljeval. Speče gorske vasi so hitro zamenjale divje poti, kjer sta obstajala le še snop luči in neskončen ritem korakov.

Preboj v svet nad tremi tisočaki je sledil na prelazu Col Entrelor, kjer sem se sploh prvič dvignil nad 3.000 višinskih metrov. Sredi črne noči je na vrhu kamnite piramide kot edini svetilnik v morju grebenov utripala oranžna luč. Vrhunec pa je prišel nato na sami strehi tekme, na prelazu Col du Loson. Pri 3.299 metrih nad morjem, v jasnem jutru, je bil dotik marmorne piramide prijetna prelomna točka. Zanimivo je, da je do tja vse potekalo gladko. Adrenalin in svežina sta naredila svoje. Prehrana in želodec sta bila vseskozi vrhunska. Do prvega spanca sem tekel pretežno na gele in na okrepčevalnicah vzel samo vodo in Coca-Colo.

Prva prelomnica in kriza me je čakala pred Donnasom. Celo tisto popoldne sem imel težave s stegenskimi mišicami, ker so bili spusti prehitri in mišice načete. Par kilometrov pred Donnasom me je v levem kolenu močno zapeklo. Bolečina je bila tako ostra, da v trenutku skoraj nisem mogel več stopiti na nogo in bil sem prepričan, da gre za poškodbo. Zaradi tega sem zadnje 3 kilometre do Donnasa samo še hodil. Pred tem je do tja vodil tisti ubijalski, skoraj 3.000-metrski spust, ob katerem sem pošteno čutil, da so moja stegna izmučena.

V Donnasu, na tretji življenjski bazi nekje na 155. kilometru in po več kot 10.000 višinskih metrih gor in dol, pa me je čakala še slaba novica: Aleš in Toni sta odstopila. Od Slovencev na dirki sva ostala samo še midva z Dušanom. To je bil surov opomin, da to ni kar neka dirka, ampak neizprosna preizkušnja, ki hitro terja svoj davek.

“To ni kar neka dirka, ampak neizprosna preizkušnja, ki hitro terja svoj davek.”

Zaradi utrujenosti mišic in bolečine v kolenu sem se odločil za nujen korak: dolg, osemurni počitek na okrepčevalnici. Pred spanjem sem vzel dva ibuprofena in si privoščil dobrih pet ur in pol spanca. Ker sem se odločil ritem nekoliko umiriti, sem si od tu naprej privoščil precej več normalne hrane in se manj zanašal zgolj na gele. Še zdaj mi ni jasno, kako Italijani ne znajo skuhati dobrih testenin, ampak na srečo sem imel support, ki je to obvladal. Na skoraj vseh naslednjih točkah me je čakal topel obrok (zjutraj kruh, jajca, pašteta, Nutella, čez dan pa njoki in testenine). Želodec je bil skozi vse dni popolnoma v redu.

Ko sem se zbudil in štartal naprej s potejpanim kolenom, sem bil »prerojen«. Cel naslednji dan sem se sicer zelo počasi vlekel na palice in težo precej prenašal na desno nogo, kar se je izkazalo kot »dober plan«. Takrat sem tudi v glavi obrnil stikalo. Ker mi tekmovanja iskreno niso preveč pri srcu, treninge pa naravnost obožujem, saj na njih nisem pod pritiskom in preprosto uživam, sem si rekel, da je to od zdaj naprej samo moj trening. Od tam naprej sem seveda fizično in psihično trpel, tako kot vsi ostali tekači okoli mene, ampak po drugi strani sem iskreno užival. Vsak korak je bil boleč, a je na nek čuden način hkrati polnil mojo energijo.

Najtežje mi je bilo ponoči. Pomanjkanje spanca ni nekaj, kar bi prakticiral vsak dan. Naslednjo noč sem v eni izmed koč poskušal s triurnim počitkom; od tega naj bi bil dve uri spanec, med katerim mislim, da sploh nisem zaspal. Za kočo Magià sta me ujela še dež in mraz. Za dobre pol ure sem se ulegel še v manjši bivak, kjer je bilo prijetno, ampak ko sem šel nazaj ven na mraz, se je telo začelo nenadzorovano tresti, saj sem bil seveda premalo oblečen.

Ogromen del teh neskončnih ur so mi pomagale premagati slušalke Shokz. Baterija drži fenomenalno; 10 do 12 ur in več sem poslušal razne podkaste ter vmes tudi kakšno glasbo za hitrejši ritem. Načeloma sem le četrti dan preživel brez poslušanja in v tišini. Kar se tiče opreme, pa so bili ključni čevlji La Sportiva Prodigio Pro. Dejstvo, da po 360 km in 25.000 višincih pridem v cilj brez enega samega žulja, je dobesedno življenjskega pomena! Tudi preostala oblačila (majica, hlače, jakna, kapa) so zdržala vse razmere.

A za vsako nočno krizo je prišla nagrada. Sončni vzhodi, ko so doline pod mano še spale v debelem morju oblakov, jaz pa sem grizel kolena po grebenih, obsijanih s soncem. Skalni prehodi z jeklenicami, gorska jezerca in tiste nepogrešljive rumene zastavice TORX, ki so vodile do najbolj iskanega okna – prelaza Col de Malatrà.

Zadnja dva dni me je zaradi teže nahrbtnika in verjetno čudne drže že neznosno bolel hrbet. Predzadnji dan pa so se pojavile še težave z ustno votlino. Od ostrih plastičnih robov gelov so se mi naredile ureznine in rane. Vsakič, ko bi moral vzeti nov gel, se mi je to malce bolj upiralo, zato sem jih takrat skoraj povsem ukinil in bil res hvaležen za tisto pravo hrano.

Pod Malatro sem ob topli pečki v koči Frassati še zadremal za kakšnih 15 minut, nato pa je bil vzpon zelo prijeten. Ko se pri 2.925 metrih prebiješ skozi skale in se dotakneš table, veš, da to pomeni konec vzponov. Od tam naprej je sledil v bistvu samo še spust, sicer dolg in nadležen. Vleklo se je, v glavi pa sem si želel samo še v avtodom in v mehko posteljo. Zadnji spust do Courmayeurja je bil vrhunski. Odtekel sem ga precej solidno in hitro ter prehitel še nekaj tekmovalcev.

Na takšni poti si ogromno časa sam s svojimi mislimi, a ta zgodba ne bi bila mogoča brez Klemna in Tjaša. Začel sem sicer z lovljenjem svojega plana, ampak od prvega spanja naprej je bila edina taktika priti do cilja. Skupaj smo vlekli to zgodbo do samega konca.

Približno 300 metrov pred ciljem sta me tudi pričakala s slovensko in banditsko zastavo. Zaključni tek skozi cilj bo ostal nepozaben. Ko je bilo vsega konec, je sledilo takoj zasluženo pivo! Nato pa direkt pod tuš in dve uri mrtvega spanca v avtodomu.

Za konec pa bi rad dodal še nekaj besed hvaležnosti. Iskrena hvala vsem, ki ste me spremljali, spodbujali in mi pošiljali pozitivna sporočila. Prav tako hvala vsem, ki ste bili z mano na poti. Zelo sem hvaležen tudi sponzorjem (Iglu Sport, La Sportiva Slovenija, Wamoo), ki so mi na tak ali drugačen način pripomogli k lažji izvedbi tega projekta. Največja zahvala pa seveda gre mojemu supportu – Klemnu Arzenšku in Tjašu Kaučiču. Brez vaju te zgodbe ne bi bilo. Posebna zahvala pa gre še Dušanu Rauterju, ki je v tem ekstremnem ultra svetu tako moj prijatelj in vzor.