TOR330 – Tor des Géants 2026

Pravijo, da na TOR des Géants ne moreš priti zgolj pripravljen, ampak moraš tja priti pripravljen na vse. Naša pot se je začela že nekaj dni prej, ko smo se z mojo support ekipo, @KlemenArzenšek in @TjašKaučič, ter izposojenim avtodomom Robeta Vantrip odpravili proti Dolini Aoste. Po nočitvi ob Gardskem jezeru smo v Courmayeur prispeli dan pred štartom.

Sledil je prevzem tistih prepoznavnih rumenih transportnih vre in obvezno predštartno slikanje s slovensko ekipo borcev – @Aleš Frlic, @tomazMiklavčič, @Dominika, @Bojana, @vika, @DušanRouter in @toni vencelj. Vsi smo bili polni pričakovanj, preden so se zares odprla vrata v ta surovi svet.

Ko je pred štartno črto zadonela epska He's a Pirate iz Piratov s Karibov, so šle kocine pokonci in TOR se je zares začel. Prvi dan je bil lahkoten, a je bil utrip zaradi samega »hajpa« in adrenalina izjemno visok. Prvo noč sploh nisem spal. Poskusil sem sicer zatisniti oči za 15 minut, a telo preprosto ni bilo dovolj utrujeno, glava pa preveč pri stvari, zato sem nadaljeval v noč.

Tlakovane ulice spečih gorskih vasi so hitro zamenjale divje poti, kjer sta obstajala le še snop luči in neskončen ritem korakov.

Prva prava prelomnica in prvo spanje me je čakalo v Donnasu, na tretji življenjski bazi nekje na 155. kilometru in po prebitih 10.000 višinskih metrih gor in dol.

Do tja vodi tisti ubijalski, skoraj 3.000-metrski spust, ob katerem sem pošteno čutil, da so moja stegna načeta. Tam pa me je čakal hladen tuš in slaba novica: Aleš in Toni sta odstopila. Od Slovencev na dirki sva ostala samo še midva z Dušanom. To je bil surov opomin, da to ni kar neka dirka, ampak neizprosna preizkušnja, ki hitro terja svoj davek.

“To ni kar neka dirka, ampak neizprosna preizkušnja, ki hitro terja svoj davek.”

Zaradi utrujenosti mišic sem se odločil za drzen, a nujen korak – dolg, osemurni počitek neposredno na okrepčevalnici, ki je vključeval dobrih pet ur trdnega spanca.

Ko sem se zbudil in štartal naprej, sem bil prerojen. Takrat sem v glavi obrnil stikalo. Ker mi tekmovanja niso preveč pri srcu, treninge pa naravnost obožujem, saj na njih nisem pod pritiskom in preprosto uživam, sem si rekel, da je to od zdaj naprej samo moj trening. Od tam naprej sem seveda fizično in psihično trpel – tako kot vsi ostali tekači okoli mene – ampak po drugi strani sem iskreno užival. Vsak korak je bil boleč, a je na nek čuden način hkrati polnil mojo energijo.

Najtežje bitke z goro smo bili ponoči, na neizprosni trasi Alta Via 2. Col Fenêtre me je na 2.840 metrih pričakal z vetrom in mrazom. Preboj v svet nad tremi tisočaki je sledil na prelazu Col Entrelor, kjer je sredi črne noči na vrhu kamnite piramide kot edini svetilnik v morju grebenov utripala oranžna luč. Vrhunec pa je prišel na strehi tekme – na prelazu Col du Loson. Pri 3.299 metrih nad morjem, v ledenem in meglenem jutru, je bil dotik marmorne piramide prelomna točka pred strmim spustom v dolino.

A za vsako nočno krizo je prišla nagrada. Sončni vzhodi, ko so doline pod mano še spale v debelem morju oblakov, jaz pa sem grizel kolena po grebenih, obsijanih s soncem. Divji skalni prehodi z jeklenicami, gorska jezerca in tiste nepogrešljive rumene zastavice TORX, ki so vodile do najbolj iskanega okna – prelaza Col de Malatrà. Ko se pri 2.925 metrih prebiješ skozi skale in se dotakneš rumene table, veš, da je najhujše za tabo.

Na takšni poti si ogromno časa sam s svojimi mislimi, a ta zgodba ne bi bila mogoča brez mojega motorja – Klemna in Tjaša. Taktika je bila jasna: čez dan narediti čim več kilometrov, nato pa daljši počitek, ki je bil verjetno precej daljši od večine ostalih. Vrhunsko sta sledila najinemu planu in logistiki. Skupaj smo vlekli to zgodbo skozi vsako krizo, veter in noč.

“Vsak korak je bil boleč, a je na nek čuden način hkrati polnil mojo energijo.”

Utrinki s poti